[slika=1,Pravzaprav je bil prvotni cilj Mavrinc – za “osvežitev” spomina, kje gre pot po dolini Za Kumlehom. Dan je bil lep in v daljavi so naju pozdravljali vrhovi Martuljkove skupine.]

[slika=2,Malo bolj kislega obraza sem postal, ko sem ugotovil velike spremembe v naravi – od mojega zadnjega obiska. Pojavilo se je več bližnjic, celo tisti del, ki je bil včasih malo “stezosledski” je sedaj “uničen” z dobro vidno potjo …]

[slika=3,Na križpotju, kjer se srečata poti od hotela Erika in od 2. vršiške serpentine na skali rušje bije boj za svoje preživetje, Jasno je, kako malo prsti je v razpoki – a življenje se najde tudi tu.]

[slika=4,Potem je Irena na sedlu zavila na desno – pa sva se odločila in odšla na Kumlehovo glavo. Opis iz Miheličevih Severnih pristopov ne drži več – pot je razločna vse do vrha od kjer se lahko razgledujemo po Martuljških velikanih, Škrlatici, Prisojniku, …]

[slika=5,… daleč pod nama je Mavrinc, …]

[slika=6,… pogled proti JZ pa nam odkrije celo Mangart, verigo Ponc, …]

[slika=7,… najbolj pa seveda pritegne Jalovec.]

[slika=8,Pri sestopu je Irena odkrila celo izgubljen dežnik.]