(Kako je bilo?) Vreme je bilo naravnost fantastično, vendar ko smo se peljali proti Ljubelju, ni bilo ne duha ne sluha o snegu. (Pa smo šli na sankanje, kajne?) Tudi na mejnem prehodu je bilo samo nekaj kupov snega. (Hmm, kaj bo s sankanjem?) Sicer je začetek poti bil kar obetaven in je zgledalo, da se bo možno sankat, vendar smo kmalu ugotovili, da so na več mestih luknje s kamenjem. (Takih zaviralnih mest si pa res nihče ne želi!!) Po približno pol poti pa je sledila odrešitev – ratrak, ki je je popravljal progo in zakrpal luknje. (Letos je bil ratrak odrešitev, lani pa ne – se jim je kakšen dan prezgodaj pokvaril!!!) Po dobri uri hoje smo prišli na stari Ljubelj in si v koči privoščili malico. (Prazen žakelj še nikoli ni stal – kako naj bi se pa peljal?) Po malici pa je sledil spust. (IIHHAAAA!!!) Proga je bila prav super – v zgornjem delu je bila dokaj trda, v spodnjem delu pa je bil sneg že zelo zmehčan. (Sankaško avanturo je kljub temu preživela 11-članska skupina neustrašnih: 4 otroci in 7 odraslih – kdo pravi, da je sankanje le za otroke …?).

Foto: Boštjan

[slika=1,Na Ljubelju kopno, na Begunjščici pa sneg.]

[slika=2,V spodnjem delu je sonce na nekaterih mestih že popolnoma stopilo sneg.]

[slika=3,Odrešitev v obliki ratraka, ki je zapolnil nastale luknje.]

[slika=4,Na stari mejni prehod Ljubelj se je potrebno potruditi peš – to mu štejemo kvečjemu v plus!]

[slika=5,Julija je imela srečo – oče je odigral vlogo vlečnice.]

[slika=6,Potem pa veselo v dolino …]

[slika=7,… drug za drugim …]

[slika=8,… mali in veliki …]

[slika=9,Očitno je bilo na sankanju veselo!]