[slika=1,V resnici v Trzinu medvedje niso najbolj pogosti gostje – a enega »trzinskega medveda« imamo vendarle vedno na razpolago.]

[slika=2,Sodelujoči so morali ugotavljati, katere živali sreča na nočnem pohodu po trzinskem gozdu.]

[slika=3,Pri gradu Jable, ob sedaj urejenem ribniku (brez rib!) je na »preži« čakala žaba. Seveda – Trzin je bil včasih zelo znan po svojih zamočvirjenih travnikih …]

[slika=4,… sodelujoči pa medtem verjetno sploh niso vedeli, da stojijo na ozemlju sosednje, mengeške občine. Ja, ja – tako je, če živiš v drugi najmanjši slovenski občini (Osilnico smo pa le prehiteli …).]

[slika=5,pod kamnolomom je sodelujoče čakala nova točka – pravzaprav slavni rokovnjač Dimež. Sodelujoče je »napadel« z nekaj rokovnjaškimi besedami, mimogrede pokazal, kako s »pihalnikom« ustrahovati tiste, ki imajo preveč pod palcem, na koncu pa zastavil vprašanje, kaj je bil po poklicu Anton Cerar, ki je leta 1940 napisal povest Dimež (ne prvi!).]

[slika=6,Pred sedežem podjetja čistoča sedi še čistilec stekel in preverja, koliko znanja o tej »trzinski obrti« je med planinci.]

[slika=7,Polona se sicer potrudi in precej dobro očisti navidezno steklo …]

[slika=8,… ampak Mušič (kako značilno!) vseeno na koncu doda čiščenju svoj pečat.
Da ne bo pomote: Lov za zakladom je bil pripravljen le v namen srečanja – smo se pa sodelujoči zmožni »preleviti« še v marsikaj drugega.]

[slika=9,Konec srečanja – sklep: Še se moramo dobit!]